Treba bi bilo zagotoviti zaščitne ukrepe za zaščito končnih uporabnikov pred nepovabljenimi sporočili za neposredno trženje, ki posegajo v zasebno življenje končnih uporabnikov. Stopnja poseganja v zasebnost in nadlegovanje se šteje za razmeroma podobno ne glede na številne tehnologije in kanale, ki se uporabljajo za pošiljanje teh elektronskih komunikacij, ne glede na to, ali se pri tem uporabijo avtomatizirani klicni in komunikacijski sistemi, aplikacije za takojšnje sporočanje, elektronska pošta, kratka sporočila SMS, večpredstavnostna sporočila MMS, Bluetooth itd. Zato je upravičeno zahtevati, da se pred pošiljanjem elektronskih komercialnih sporočil za neposredno trženje končnim uporabnikom pridobi privolitev končnega uporabnika, da se učinkovito zaščitijo posamezniki pred poseganjem v njihovo zasebno življenje in legitimni interesi pravnih oseb. Pravna varnost in potreba po zagotavljanju, da bodo predpisi, ki ščitijo pred nepovabljenimi elektronskimi sporočili, ustrezni tudi v prihodnosti, upravičujeta potrebo po opredelitvi enotnega sklopa predpisov, ki se ne spreminjajo glede na tehnologijo, uporabljeno za prenašanje teh nepovabljenih sporočil, in hkrati zagotavljajo enakovredno raven varstva za vse državljane v vsej Uniji. Vendar je razumno dovoliti, da se podatki o elektronskih naslovih uporabijo v okviru obstoječega razmerja med dobaviteljem in odjemalcem za ponujanje podobnih proizvodov ali storitev. Taka možnost bi se morala uporabljati le za tisto podjetje, ki je pridobilo podatke o elektronskih naslovih v skladu z Uredbo (EU) 2016/679.