Načini, ki se uporabijo za zagotavljanje informacij in pridobitev privolitve končnega uporabnika, bi morali biti čim bolj uporabniku prijazni. Zaradi vseprisotne uporabe trajnih piškotkov in drugih tehnik sledenja se končne uporabnike vse bolj poziva k privolitvi v shranjevanje takih trajnih piškotkov na njihovo terminalsko opremo. Zato so končni uporabniki prenasičeni s pozivi k privolitvi. Ta težava se lahko odpravi z uporabo tehničnih sredstev za pridobitev privolitve prek na primer preglednih in uporabniku prijaznih nastavitev. Zato bi morala ta uredba omogočiti izražanje privolitve z uporabo ustreznih nastavitev brskalnika ali druge aplikacije. Odločitve končnih uporabnikov glede določanja svojih splošnih nastavitev zasebnosti brskalnika ali druge aplikacije bi morale biti zavezujoče za vse tretje osebe in izvršljive proti njim. Spletni brskalniki so vrsta programske aplikacije, ki omogoča pridobivanje in navedbo informacij na internetu. Druge vrste aplikacij, kot so tiste, ki omogočajo klicanje in pošiljanje sporočil ali zagotavljajo usmerjanje poti, imajo prav tako take zmogljivosti. Spletni brskalniki posredujejo večino tega, kar se dogaja med končnim uporabnikom in spletiščem. S tega vidika so v prednostnem položaju, saj lahko igrajo dejavno vlogo ter končnemu uporabniku pomagajo pri nadzorovanju pretoka informacij na terminalsko opremo in z nje. Natančneje, spletni brskalniki se lahko uporabijo kot vratarji in pomagajo končnim uporabnikom, da preprečijo dostop do informacij na njihovi terminalski opremi (npr. pametnega telefona, tablice ali računalnika) ali njihovo shranjevanje.