Elektronske komunikacijske podatke bi bilo treba obravnavati kot zaupne. To pomeni, da bi bilo treba prepovedati vsakršno poseganje v prenos elektronskih komunikacijskih podatkov brez privolitve vseh strani, udeleženih v komunikaciji, ne glede na to, ali se posega neposredno s človekovim posredovanjem ali posredno s samodejno obdelavo, ki jo izvajajo stroji. Prepoved prestrezanja podatkov v zvezi s komunikacijami bi se morala uporabljati med njihovim prenosom, tj. dokler naslovnik ne prejme vsebine elektronske komunikacije. Prestrezanje elektronskih komunikacijskih podatkov je mogoče, na primer, kadar nekdo, ki ni udeležen v komunikaciji, posluša klice, bere, skenira ali shrani vsebino elektronskih komunikacij ali povezanih metapodatkov za namene, ki niso izmenjava komunikacij. Prestrezanje je tudi, kadar tretje osebe spremljajo obiskana spletišča, čas obiskov, interakcijo z drugimi itd. brez privolitve zadevnega končnega uporabnika. Z razvojem tehnologije so se razvili tudi tehnični načini prestrezanja. Ti lahko vključujejo namestitev opreme, ki zbira podatke s terminalske opreme na ciljnih območjih, kot so t. i. lovilci IMSI (mednarodna identiteta mobilnega naročnika), ter programe in tehnike, ki na primer prikrito spremljajo spletne navade zaradi ustvarjanja profilov končnih uporabnikov. Drugi primeri prestrezanja vključujejo zajetje koristnih podatkov ali podatkov o vsebini na nešifriranih brezžičnih omrežjih in usmerjevalnikih, vključno s spletnimi navadami brez privolitve končnih uporabnikov.