Storitve, ki se uporabljajo za komunikacijo, in tehnična sredstva za njihovo opravljanje so se precej razvili. Končni uporabniki tradicionalne storitve prenosa govorne telefonije, kratkih sporočil (SMS) in elektronske pošte vse bolj nadomeščajo s funkcionalno enakovrednimi spletnimi storitvami, kot so govor po IP (VoIP), neposredno sporočanje in spletna elektronska pošta. Da se zagotovi učinkovito in enakovredno varstvo končnih uporabnikov pri uporabi funkcionalno enakovrednih storitev, ta uredba uporablja opredelitev elektronskih komunikacijskih storitev iz [Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah 24 ]. Ta opredelitev ne zajema le storitev dostopa do interneta in storitev, ki v celoti ali delno obsegajo prenos signalov, ampak tudi medosebne komunikacijske storitve, ki so lahko na podlagi številke ali ne, kot so na primer govor po IP (VoIP), takojšnje sporočanje in spletna elektronska pošta. Varstvo zaupnosti komunikacij je bistveno tudi, kar zadeva medosebne komunikacijske storitve, ki so pomožne ob drugi storitvi; zato bi morale biti take vrste storitev, ki omogočajo tudi komunikacijo, zajete v tej uredbi.